Prepoznavna po široki, dežnikasti krošnji in velikih storžih. Je značilna za sredozemske pokrajine, njena semena – pinjole – pa so cenjena v kulinariki.
DRUŽINA: borovke (Pinaceae)
OPIS: Pinija je vrsta bora, ki zraste do 30 m visoko in doseže premer do 1,9 metra. Krošnja je v mladosti okroglasta, okrog 50 let stara drevesa pa že oblikujejo gosto in pravilno, značilno široko dežnikasto krošnjo. Tudi na prostem rastoča drevesa so v spodnjih dveh tretjinah debla pogosto brez vej. Skorja na deblu je do petega leta starosti siva in gladka, pri starih drevesih pa kar do 10 cm debela, vzdolžno globoko razpokana in rdečkastosiva.
Iglice rastejo v šopkih po dve, so 10-20 cm dolge in do 2 mm debele, malo ukrivljene, svetlo zelene, včasih vzdolžno spiralno zavite. Na drevesu ostanejo tri do štiri leta.
Pinija je med redkimi drevesnimi vrstami borov, pri katerih so storži popolnoma zreli šele jeseni v tretjem letu po cvetenju. So okroglasti, simetrični, 8-15 cm dolgi in 7-10 cm debeli, rjavi do rdečkastorjavi in bleščeči. Olesenele plodne luske so zelo debele, pod vsako lusko pa sta po dve semeni. V semenu je užino jedrce.
CVETENJE: Enodomna in vetrocvetna vrsta, cveti maja in junija.
RASTIŠČE: Najraje raste na peščenih in kislih tleh, vendar dobro prenaša tudi rahlo bazična tla na apnenčasti podlagi. Zadovolji se z revnimi tlemi, ne prenese pa slanih tal. Je značilna sredozemska vrsta, ki potrebuje veliko toplote in svetlobe. Odporna je proti suši in vročini, pod vplivom stalnega vetra izoblikuje nesimetrično krošnjo, kar močno zmanjša njeno stabilnost. Občutljiva je tudi na onesnažen zrak.
RAZŠIRJENOST: Pinija je raširjena po obalnih območjih severnega Sredozemlja. Najpogostejša je na Pirenejskem in Apeninskem polotoku, v Grčiji in na obalah Male Azije. Ob Jadranskem morju samoniklo raste samo na otoku Mljetu. V Sloveniji je najbolj znan pinijev drevored ob cesti med Strunjanom in Belvederjem.
UPORABNOST: Pridobivanje užitnih semen “pinjol” je v Sredozemlju pomembnejša gospodarska dejavnost kot proizvodnja lesa. Pinjole imajo okus po mandljih in so v tradicionalni italijanski kuhinji uporabne surove, sladkane ali pri pripravi slaščic. Iz njih pridobivajo celo olje. V Španiji letno pridobijo več kot 6000 ton pinjol.
Pri nas se pinjole ponekod dodajajo krvavicam. Storži so uporabni kot okras ali kurivo. Les je kakovosten, močno smolnat in zato ne najbolj priljubljen, uporabljali so ga v gradbeništvu in mizarstvu. Nekoč je bila pinija pomembna za pridobivanje smole, danes pa je po vsem Sredozemlju priljubljeno okrasno drevo, ki s svojim videzom ustvarja značilno krajinsko sliko. Pogosto jo sadijo zaradi sence, zlasti v avtokampih.
Nazaj na seznamALI STE VEDELI?
Pinija je edina vrsta bora, ki daje užitna semena – pinjole. Do polne rodnosti potrebuje 20–40 let, zato so pinjole med najdražjimi oreščki na svetu. V starih časih so pinjole veljale za naravni afrodiziak.