Sredozemsko zimzeleno drevo s srebrnkastimi listi in značilnim, zvitim deblom. Je simbol miru in dolgoživosti, saj raste počasi, a lahko živi več sto let. Njen plod – oliva – je osnovna sestavina sredozemske prehrane, olje pa ima številne zdravilne lastnosti. Oljka uspeva na sončnih, suhih in kamnitih tleh, kjer malo katera rastlina preživi.
DUŽINA: oljkovke (Oleaceae)
OPIS: Navadna oljka je do 20 m visoko in do 1 m debelo vedno vednozeleno drevo s široko, zračno, močno razvejano krošnjo ter krivim in zgubanim deblom. Skorja na deblu je srebrnosiva in dolgo ostane gladka; šele v starosti potemni in razpoka. Koreninski sistem je močen in dobro razvit predvsem v širino. Poganjki so tanki in okrogli ali robati ter fino srebrno luskasti.
Navzkrižno razporejeni listi so vednozeleni, enostavni, podoglovato suličasti, zašiljeni, trdi in usnjati, zgoraj motno zeleni, spodaj zaradi gostih kratkih dlačic značilno srebrno sivi. Listni rob je gladek in nekoliko spodvihan. Cvetovi so dvospolni ali enospolni, drobni, dišeči, beli in 4-števni.
Koščičast plod (oljka ali oliva) je okroglast ali ovalen, 1-3 cm dolg, sprva zelen, pozneje pa največkrat rdečkast, popolnoma zrel pa temno moder, skoraj črn in po površini bleščeč. Pri nekaterih sortah so tudi zreli plodovi zelenkasti. V mesnatem in z oljem bogatem osemenju je trda, podogovata koščica, ki vsebuje eno do dve semeni.
CVETENJE: Enodomna in žužkocvetna vrsta, cveti med koncem maja in začetkom julija.
RASTIŠČE: Je skromna vrsta. Raste na različnih vrstah tal, najbolje na zračnih, srednje težkih apnenčastih tleh, dobro tudi na zelo plitvih, revnih in degradiranih kraških tleh. Njene potrebe po vodi so zelo majhne, saj preživi tudi s samo 200 mm letnih padavin in prenese dolgotrajno sušo. Dobro prenaša sončno pripeko. Slabše odporna je proti nizki temperaturi, saj močno pozebe pri temperaturi pod -12 °C, včasih tudi prej.
RAZŠIRJENOST: Oljka spada med najstarejše kulturne rastline, zato je njeno prvotno naravno razširjenost težko ugotoviti. Prvotno najverjetneje izvira z območja med Malo Azijo, Armenijo, Palestino in Mezopotamijo, kjer so jo vzgajali že pred sedmimi tisočletji. Danes je močno razširjena po vsem Sredozemlju – meje njene razširjenosti so po eni definiciji tudi meje Sredozemlja.
Oljka v Sloveniji ni samonikla, vendar so jo k nam prinesli že Grki ali Rimljani in danes jo imamo za skoraj udomačeno. Sadimo jo samo v najtoplejših predelih sredozemskega sveta. V zadnjih desetletjih je oljkarstvo, ki ima v Sloveniji že dolgo tradicijo, dobilo nov zagon in z oljko so na novo zasadili precej površin.
UPORABNOST: Oljko največkrat sadijo kot sadno drevo zaradi njenih plodov. Znanih je več kot 300 sort. Oljke ali olive konzervirajo na več načinov, največkrat jih vlagajo, še pomembnejše so zaradi olja, ki ga pridobivamo iz mesnatega dela osemenja.
Oljčno olje velja za eno najboljših in ima več zdravilnih lastnosti, med drugim uravnava delovanje jeter, žolča in želodca, pospešuje sprejemanje vitaminov A, D, E, in K ter preprečuje obolenja srca in ožilja. Najbolj kakovostno je ekstra deviško oljčno olje, ki nastaja s hladnim stiskanjem oliv.
ALI STE VEDELI?
Oljka je poleg žit ena najstarejših kulturnih rastlin. Gojili so jo že 1000 let pred vinsko trto. V grški kulturi je bil posek oljčnega drevesa tako hud zločin kot umor človeka, za grškega atleta pa po zmagi na tekmi ni moglo biti bogatejšega in lepšega poklona, kot je amfora, do vrha napolnjena z oljčnim oljem.
Najstarejše drevo na Balkanu je oljka – raste v Črni gori in šteje več kot 2200 let, v obsegu pa meri približno 10 metrov.
Povprečni Grk na leto porabi 24 litrov oljčnega olja, medtem ko ga največ proizvedejo v Španiji – kar polovico vse svetovne proizvodnje.
SLOVENSKI PREGOVORNazaj na seznam
Vinska trta je kot ljubica: če jo zanemariš le za kratek čas, ti tega ne bo odpustila.
Oljka pa je kot mati: lahko jo leta in leta zanemarjaš, pa te ne bo nikoli pozabila.