Ta privlačen grm ali drevo cveti spomladi z rožnatimi cvetovi, ki izraščajo neposredno iz vej in debla. Listi sosrčaste oblike, jeseni pa se obarvajo rumeno. Po legendi naj bi Juda Iškarijot naredil samomor prav na tem drevesu, od tod tudi ime. Zaradi svoje izjemne lepote in simbolike je pogosto zasajen v parkih in zgodovinskih vrtovih.
DRUŽINA: rožičevke (Caesalpiniaceae)
OPIS: Navadni jadikovec ali judeževec je do 12 m visoko listopadno drevo s široko razraslo krošnjo, včasih raste kot grm. Skorja na deblu je temno siva, skoraj črna, v vzdolžnih razpokah nekoliko rdečkasta. Koreninski sistem je doro razvit in lahko prodre globoko v tla. Premenjalno nameščeni listi so enostavni, okroglasti, dolgopecljati, celorobni, pri osnovi globoko ledvičasti in goli. Zgoraj so temno zeleni, spodaj svetlejši, pecelj in žile so pogosto rdečkasti.
Dvospolni rožnati cvetovi rastejo v kratkih grozdih po 4-10 iz lanskoletnih vej, pogosto tudi neposredno iz starejših vej in debla. Plodovi so dolgi, ploščati, zašiljeni in rdečkastorjavi stroki, ki pogosto ostanejo na drevesu še dolgo v zimo in v katerih so ploščata, zelo trda, rjava semena.
CVETENJE: Navadni jadikovci so spomladi nepopisno lepi. Odenejo se v bujno cvetje vijoličnih odtenkov, ki se na vejah dolgo obdrži. Pa ne le na vejah. Jadikovcem poženejo cvetovi tudi neposredno iz debla, kar je med evropskimi drevesnimi vrstami prava redkost. Cela drevesa so videti, kot bi bila odeta v vijoličen cvetlični šal. Ta pojav botaniki poimenujejo kavliflorija.
RASTIŠČE: Dobro raste na rahlih, globokih, rodovitnih in svežih peščenih tleh. Dobro se uveljavlja tudi na sušnejših, kamnitih tleh. Raje ima rastišča na apnencu. Prenaša zmerno sušo, a ne ekstremne. Je toploljubno drevo in ima rad sončne lege. Za krajši čas prenese tudi nekaj več mraza. Dobro prenaša onesnažen mestni zrak, je polsvetloljubna vrsta, ki slabo prenaša presajanje.
RAZŠIRJENOST: Je vzhodnosredozemska vrsta, naravno razširjena od Irana čez Sirijo, Malo Azijo, Krim in Balkanski polotok vse do severnojadranskih obal, kjer je najverjetneje zahodna meja njegovega areala.
V Sloveniji je samonikel samo na dveh nahajališčih; prvo je v gozdičku pod Velikim Badinom pri Sočergi, drugo, odkrito šele v zadnjih letih, je v dolini reke Dragonje pod Pučami. V zadnjih letih je pogosto zasajeno kot okrasno drevo po vrtovih, parkih in drevoredih. Razmeroma pogost je tudi v ostalih delih Slovenije.
UPORABNOST: Jadikovec je najbolj zanimiv kot okrasno drevo, predvsem zaradi lepega cvetja, ki na drevesu ostane skoraj cel mesec. Listi in plodovi vsebujejo čreslovine in nekaj zdravilnih snovi, ki delujejo kot adstringent in antidiaroik. Če bi želeli jadikovčevega spraviti na svoj krožnik, nam ni treba čakati na njegove plodove. Nekoč so jedem dodajali cvetove jadikovca. Poleg tega, da so na krožniku videti lepo, je njihova kulinarična vrednost predvsem v tem, da so zanimivega sladko-kislega okusa. Cvetni popki lahko služijo celo kot začimba ali pa jih vložimo v kis – podobno kot kapre. Okusni so tudi mladi listi, ki so jih ponekod pripravljali kot solato in jadikovec zato imenovali tudi solatno drevo.
ALI STE VEDELI?Nazaj na seznam
Jadikovec ali judeževec je drevo, na katero naj bi se bil po ljudskem izročilu obesil Judež. Legenda pravi, da naj bi Juda Iškarijot svoje življenje obesil prav na veje jadikovca. Veje nesrečnega drevesa naj bi se pod težo izdajalca skrivile, solze pa so se spremenile v cvetje, ki raste kar iz debla. Sprva beli cvetovi so so od silne žalosti postali krvave barve, skratka, drevo je žalovalo, tarnalo in jadikovalo nad tem, kar se je zgodilo v njegovi krošnji, in tako se je rodilo njegovo slovensko ime. V resnici pa jadikovec z Judežem nima nič skupnega. Napačno poimenovanje je posledica zamenjave pojmov Judež in Judeja. Ena od dežel, kjer jadikovec samoniklo uspeva, je namreč tudi nekdanja Judeja in zato se je drevo prvotno imenovalo po njej. Francozi vrsto še vedno imenujejo Arbre de Judée, torej judejsko drevo.