Lipa je mogočno drevo s široko krošnjo in velikimi srčastimi listi. Njeni dišeči rumenkastimi cvetovi v začetku poletja privabljajo številne čebele, zato je lipov med izjemno cenjen. V slovenski kulturi ima lipa posebno mesto – pogosto je rasla sredi vasi in bila prostor druženja ter pomembnih dogodkov.
DRUŽINA: lipovke (Tiliaceae)
OPIS: Lipa je do 40 m visoko in do kar 5 m debelo listopadno drevo. Deblo je ravno in pravilno, krošnja na prostem široka in debelo vejnata. Skorja je sivorjava, včasih rahlo rdečkasta. Koreninski sistem je močno razvit, zlasti močne so stranske korenine. Listi so enostavni, zašiljeni, srčasti in nesimetrični. Listna ploskev je zgoraj gola, spodaj ima dobro izražene žile.
Cvetovi so dvospolni, števni, rumeni in dišeči. Navadno rastejo v socvetjih na skupnem peclju. Plodovi so okroglasti in trdi oreški, ki jih med prsti ne moremo streti.
CVETENJE: Enodomna in žužkocvetna vrsta. Cveti junija in v prvi polovici julija..
RASTIŠČE: Najraje ima globoka, apnena, zračna in dovolj vlažna, z mineralnimi hranili bogata tla. Je polsvetloljubna do polsenčnozdržna vrsta. Slabo prenaša sušo in onesnažen zrak.
RAZŠIRJENOST: Je srenje in južnoevropska vrsta, razširjena do juga Velike Britanije. Raste še na delu Pirenejskega polotoka, doma je tudi na Apeninskem in Balkanskem polotoku, zahodu Male Azije in Krimu.
Naravno je razširjena v velikem delu Slovenije. V globoki senci mogočnih starih lip stojijo slovenske cerkve in kapele. Že pred 8. stoletjem, še v času poseljevanja, je imela lipo vsaka slovenska vas.
UPORABNOST: Pod vaško lipo so se zbirali vaščani, se družili, veseljačili, pa tudi prepirali. Tam so se sklepale najpomembnejše odločitve o nadaljnji usodi vasi. O tem, kako se bodo branili pred vpadi Turkov, kdaj se bo kosilo travo, kdaj bo žetev in kako se bo organizirala vaška paša. Pod lipo se je delila tudi pravica. Zbori in pravde pod lipo so bili sestavni del starega državnega prava Karantanije in so se ohranili vse do 16. stoletja.
Srčasto obliko lipovih listov smo Slovenci vzeli za simbol naroda. Zakaj? Verjetno zato, ker nobena druga drevesna vrsta ni pod svojo krošnjo sprejela toliko človeških duš v dobrih in starih časih in nobena druga vrsta ni tako prijazno poskrbela za svoje ljudi. Na sebe je povlekla strelo in tako obvarovala hišo ali cerkev, v poletni pripeki je vabila v svoj hlad.
Lipovo cvetje ima več zdravilnih lastnosti, pogosto ga uporabljajo za pripravo čajev, ki blagodejno delujejo pri gripi. Zaradi velike vsebnosti eteričnih olj pospešuje potenje in krepi imunski sistem. Če smo spili lipovega čaja kakšno skodelico preveč, nas tudi prijetno uspava, saj ima blago pomirjevalne učinke. Lipov med je blagega in nežnega okusa ter zelo cenjen zaradi aromatičnosti in zdravilnih lastnosti.
Ličje iz skorje so včasih uporabljali v vrvarstvu za pletenje vreč, košar, obutve in rogoznic za povezovanje v vrtnarstvu in vinogradništvu.
ALI STE VEDELI?
Lipa velja za simbol slovenstva. Slovenci so lipo največkrat posadili ob kakšnem pomembnem dogodku – na primer v spomin na rojstvo otroka, če se je na posesti zamenjal gospodar ali ob pomembnih lokalnih in svetovnih dogodkih.
Najstarejše lipe naj bi bile zasajene še v času turških vpadov, na krajih, kjer so bili Turki premagani ali od koder so bili pregnani, zato so te lipe med ljudmi še danes znane kot ‘turške lipe’.
Največji simbolni pomen ima lipa, ki je bila na dan razglasitve neodvisnosti in državne suverenosti Republike Slovenije, zasajena na Trgu republike pred slovenskim parlamentom.
Martin Krpan se za boj z velikanom Brdavsom ni opremil z orožjem temveč z lipovim kijen. Ta kleni slovenski mož je vedel, da se bo rešil Brdavsa in svoje gotove smrti le tako, da bo onesposobil njegovo orožje. Ko je brdavs z mečem zamahnil proti Martinu Krpanu, mu je ta nastavil svoj kij in meč je ostal globoko v mehkem lipovem lesu. Krpan je odnesel celo glavo, Brdavs je bil poražen, lipov les pa se je izkazal za pravega odrešitelja.
SLOVENSKI PREGOVORNazaj na seznam
Drži se kot lipov bog!
Nekoč so božje podobe, kipce in križe izrezovali predvsem iz lipovega lesa. Lipovi bogovi so bili videti zelo togo in neokretno in ta primerjava se je obdržala tudi za opis človeka, ki se ne zna spraviti k delu, samo gleda in se drži leseno kot lesen kipec.