Cipresa je vitko, stolpasto zimzeleno drevo, značilno za sredozemske pokrajine. Pogosto jo sadimo kot okrasno drevo ali živo mejo. Pogosto jo vidimo ob cerkvah in pokopališčih, saj v mnogih kulturah simbolizira večnost in tišino. Je dolgoživa vrsta, ki lahko doseže starost več sto let.
DRUŽINA: cipresovke (Cupressaceae)
OPIS: Cipresa je vednozeleno pokončno drevo, ki lahko zraste do višine 40 m, ustvarjajoč piramidalno ali valjasto krošnjo. Ima zelo aromatičen vonj in njeno listje je lepljivo na dotik. Skorja je tanka, rjava in dolgo ostane gladka, pozneje pa se z nje luščijo trakovi lubja. Spodnji del krošnje je rezerviran za moške cvetove, zgornji pa za ženske, iz katerih se razvijejo okroglasti storži.
Storži so precej veliki, sprva zeleni, nato rjavi, okrogli, v premeru merijo do 4 com. Sestavljeni so iz 8-14 plodnih lusk, pod vsako je 8-15 semen. Storži zorijo dve leti, odprejo se šele tretje leto in odprti ostanejo na drevesu še nekaj let.
CVETENJE: Enodomna in vetrocvetna vrsta, cveti februarja in marca.
RASTIŠČE: Vednozelena cipresa je značilna sredozemska vrsta in raste v podobnih razmerah kot oljka. Ustrezajo ji bazična tla, najraje pa raste na glinenih tleh na apnencu. Obožuje topla področja. Zelo dobro prenaša sušo in brez vode lahko zdrži tudi do 3 mesece. Ni občutljiva na onesnažen zrak, rada ima neposredno izpostavljenost soncu in dobro kljubuje močnemu vetru. Je svetloljubna vrsta, ki doživi starost do 1000 let.
RAZŠIRJENOST: Prvotna domovina vednozelene ciprese je vzhodno Sredozemlje, natančneje Grčija, Egejski otoki, Kreta, Ciper in dežele vse do Irana. Sredozemlje je uspešno osvojila že v antiki z Grki, ki so s svojo kulturo po svetu širili tudi uporabno rastlinje. Vednozelena cipresa je imela v antičnem času izjemno pomemno vlogo spremljanja duš umrlih na oni svet. In ker je seveda antične popotnike smrt kdaj čakala nekje na drugem koncu Sredozemlja, so s seboj na pot odnesli tudi vednozelene ciprese in jih umrlim zasadili ob gomile. Vednozelena cipresa je postala in ostala drevo žalovanja še danes. Na pokopališčih pa ni imela le simbolne vloge, temveč tudi povsem praktično, saj je njen močan vonj uspešno zahrival vonj razpadajočih pokopanih teles.
V Sloveniji ne raste samoniklo, vendar jo sadimo že tako dolgo, da smo jo že skoraj sprejeli za svojo. Je priljubljeno okrasno drevo po vrtovih, parkih, obcestnih drevoredih, okoli cerkva in še zlasti po pokopališčih, saj simbolizira nesmrtnost in vstajenje.
UPORABNOST: Cipresovina je izredno kakovosten les, ki je trden, prožen, odporen proti škodljivcem, prijetno dišeč in izredno trajen. Nekoč so ga uporabljali za izdelavo zabojev za shranjevanje dragocenosti, za gradnjo čolnov in sodov, danes ga najbolj cenijo mizarji, rezbarji in grafiki.
Iz poganjkov ciprese pridobivajo cipresovo olje, ki je cenjena surovina v parfumski industriji, zlasti pri izdelavi moških dišav. Zaradi antiseptičnih, antibakterijskih in pomirjujočih lastnosti ga pogosto dodajajo izdelkom za nego kože, saj pomaga uravnavati izločanje sebuma in očistiti pore, zaradi lastnosti, ki zmanjšujejo potenje, pa je pogosta sestavina naravnih deodorantov. Olje tradicionalno uporabljajo za blaženje kašlja, zlasti oslovskega, storže pa v ljudskem zdravilstvu prekuhavajo za pripravo čajev ali napitkov za izboljšanje prebave.
Nazaj na seznamALI STE VEDELI?
Iz cipresovine so Grki in Rimljani gradili vrata svetišč in krste, v krščanski zgodovini pa so jo skupaj s cedrovino in oljkovino uporabljali pri opremljanju Salomonovega templja.
Najbolj znan predmet iz cipresovega lesa so vrata bazilike Sv. Petra v Rimu, ki jo je zgradil cesar Konstantin in so svojemu namenu služila kar 800 let.
Ena od legend pravi, da je bil iz cipresovine stesan tudi križ, na katerem je bil križan Jezus Kristus.
Zaradi prijetnega vonja so veje ciprese v preteklosti zažigali in uporabljali pri obredih žrtvovanja.
Cipresa je znana je tudi na Kitajskem, kjer so ljudje nedozorele storže žvečili za boljši zadah in zaščito zob.