Alepski bor je sredozemsko zimzeleno drevo, prepoznavno po vitki rasti in dolgih, tankih iglicah. Odlikuje ga izjemna odpornost na sušo, veter in revna tla, zato je pogosta izbira za sajenje v sušnih in obmorskih krajih.
DRUŽINA: borovke (Pinaceae)
OPIS: Alepski bor je do 20 m visoko in do 1 m debelo vednozeleno iglasto drevo s krošnjo, ki je v mladosti valjasta, pri starejših drevesih pa široko zaobljena, redka in pogosto nepravilno oblikovana. Večkrat oblikuje neravno deblo. Skorja je sprva svetlo siva in gladka, pozneje rdečerjava in močno razpokana. Iglice rastejo po dve v šopku, so 7-15 cm dolge, tanke, zašiljene in nežne. Na drevesu ostanejo samo dve leti.
Zreli storži so jajčasti, imajo debele peclje in največkrat rastejo v vretencih po dva ali trije. Storži dozorijo septembra in oktobra v drugem letu, vendar se začnejo odpirati šele v tretjem ali četrtem letu in še dolgo ne odpadejo. Tudi več kot 10 let stari storži lahko vsebujejo kaliva semena.
CVETENJE: Enodomna in vetrocvetna vrsta, cveti od marca do maja.
RASTIŠČE: Je značilna sredozemska drevesna vrsta. Najbolje uspeva na nekoliko bazičnih apnenčastih tleh, čeprav prenese tudi fliš ali serpentin. Izredno dobro prenaša revna tla, sušo in vročino. Slanih tal ne mara, dobro pa prenaša sol, ki jo po rastiščih blizu morja nosi veter.
RAZŠIRJENOST: Največje površine porašča v severni Afriki med Marokom in Libijo, ter v južni Španiji in južni Franciji. Najdemo ga tudi na Apeninskem polotoku in v Grčiji. Naravno raste tudi na Hrvaškem, in sicer na otokih južno od Šibenika, na celini pa južno od Splita. Je najpogostejša vrsta bora ob Jadranskem morju, vendar je na obalah severnega Jadrana in po severnojadranskih otokih umetno sajen.
V Sloveniji alepski bor ne raste samoniklo. Pogosto ga sadimo samo ob morju, pa še tam je zaradi prevladujoče flišne podlage, ki mu ne ustreza tako kot apnenčasta, redkejši kot v Istri na Hrvaškem.
UPORABNOST: V Tuniziji iz semen pripravljajo vrsto sladice. Razen za zaščito krških tal ga povsod v Sredozemlju sadijo za okras.
Nazaj na seznamALI STE VEDELI?
Zaradi visoke vsebnosti smole in zato, ker večinoma rastejo na najbolj naseljenih obalnih območjih, so gozdovi alepskega bora v Sredozemlju močno požarno ogroženi. Ocenjujejo, da jih vsako leto pogori 5%.
Alepski bor je ena redkih drevesnih vrst, ki se po požaru pospešeno razmnožuje. Pod vplivom vročine se odprejo tudi več let stari storži in odvržejo mnogo še kalivih semen, iz katerih zraste nov podmladek.
Smolo alepskega bora v Grčiji dodajajo vinu retsina, da mu s tem dodajo aromo in podaljšajo obstojnost.